Po koncu evropskega prvenstva v kajakaškem maratonu v Bohinju so bili organizatorji hkrati veseli in žalostni. Veseli, ker so uspeli pripraviti lep kajakaški dogodek, ki je privabil tekmovalce iz številnih držav, in žalostni, ker se je vse skupaj po petih dneh tekmovanj v različnih starostnih kategorijah (od mladincev pa do veteranov) končalo. Nekaj vtisov o prvenstvu nam je zaupal generalni sekretar organizacijskega odbora evropskega prvenstva Jure Sodja.
Nad prvenstvo je padel zastor. Kako organizatorji gledate na pravkar končano evropsko prvenstvo?
Ponosen sem, da smo v Bohinju uspeli organizirati tak dogodek. Ovir in negativizma glede določenih stvari je bilo ogromno. Ponosen pa sem predvsem zato, ker so povratne informacije ljudi, ki so bili vključeni v tekmovanje, zelo dobre. Povratne informacije v prvi vrsti športnikov, v drugi trenerjev in vodij ekip ter cele skupine mednarodnih sodnikov, ki so vodili tekmovanje, so fantastične. Navdušeni so bili tudi nad stranskim dogajanjem ob prvenstvu. Seveda je želja vsakega organizatorja, da bi bil še kakšen navijač in gledalec več, še posebej v tako lepem vremenu kot je bil ta vikend in ob tako toplem jezeru. To je tisti del, kjer bi si želeli še več, a v končni fazi moramo biti ponosni in zadovoljni s tem, kar smo naredili.
Prvenstvo se je resda šele dobro zaključilo, a vseeno – že razmišljate o morebitni novi organizaciji kakšnega kajakaškega dogodka?
Ne le da razmišljam, tudi javno govorim o tem. Želja je, da bi se Kajakaška zveza Slovenije, Kajak kanu klub Bohinj in predvsem občina Bohinj usedli in potegnili črto pod tem dogodkom, potem pa – če bo volja – tudi vložili kandidaturo za svetovno prvenstvo leta 2020. To je tudi prva možna kandidatura v tem športu. Predsednik evropske kajakaške zveze in mednarodni sodniki vsi podpirajo to idejo in pravijo, da bi bili lahko glavni kandidati za organizacijo. Žal pa to ni odvisno le od mene. Če bi odločal jaz, bi že naslednje leto organizirali kakšno tekmo. Morda je najprej treba malce prespati, analizirati, se usesti in verjetno pokriti minuse, potem pa se odločiti, ali je bilo to to in ali bomo vsi skupaj delali naprej za razvoj in dobro tega športa. Tudi v Bohinju kot destinaciji.
S kakšnimi cilji ste šli v organizacijo prvenstva?
En cilj je bil športni, drug pa turistični. Kar se tiče športnega dela, smo želeli nekaj narediti za športnike. Da bi imeli slovenski športniki neko vizijo, cilje, ideale. Zdi se mi, da maraton še ni dovolj popularen in skozi takšne stvari se to dviguje. Na startu smo imeli petnajst-, šestnajstletnike, ki so videli stare mačke, ki dirkajo kot zmešani in osvajajo kolajne. Morda so v njih videli idole. Prav zaradi teh fantov in deklet upam, da to ni bil enkraten dogodek in da se splača vztrajati. Drugi cilj pa je bil turističen in povezan s promocijo kraja. Bohinj je bil poln in živ. Ljudje so prišli iz vseh držav. Ni šlo samo za tekmovalce, ampak tudi za obiskovalce, za navijače, prišle so družine nastopajočih. In to je za nas v Bohinju najboljša reklama, če je s tako tekmo namen dosežen. Imeli smo kar nekaj obiskov spletnega prenosa tekmovanja, v zadnjih tednih so šli ogledi Facebook strani prvenstva v višave in to je tisto, kar smo želeli turistični delavci doseči. Upam, da bo leta 2020 v Bohinju še svetovno prvenstvo. Pogoje imamo.
