Dejan Fabčič je invalid. Ne more premikati sklepov na nogah (kolena in gležnji). Je športnik in se ukvarja s kajakaštvom. Letos je Slovenijo zastopal na paraolimpijskih igrah v Riu. Ima dve hčerki in ženo ter živi v Podnanosu. Star je 39 let.
Od kdaj ste invalid?
Invalid sem od rojstva. Rodil sem se z napako v nogah.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Odraščal sem na vasi v Podnanosu. Nikoli se nisem počutil, kot da bi bil invalid, ampak sem imel že v otroštvu veliko prijateljev. Bili smo zmeraj zunaj na igrišču, se igrali, brcali žogo, poleti smo se kopali v našem potoku, kjer smo naredili jez …, torej s tem nisem imel težav, razen v puberteti, ko je bilo treba kakšno punčko malo lepo pogledati. Drugače pa sem imel otroštvo zelo lepo in nič vezano na invalidnost.
Rekli ste, da ste imeli veliko prijateljev, toda ste imeli tudi kakšne slabe izkušnje s sovrstniki?
Ne, nimam slabih izkušenj, ker smo se na vasi vsi poznali in tudi včasih, ko se skregaš, so mogoče kaj tako rekli ali pa so me včasih oponašali, kako hodim. Spomnim se, kako je eden, ki me je oponašal, prišel do mene in se opravičil in rekel, da ni tako mislil, ampak je bil jezen name, ker nisem šel z njim, ampak z enim drugim prijateljem nekaj delat. Rekel je, da ni mislil nič slabega in se opravičil. To je bila moja edina slaba izkušnja, čeprav smo se večkrat skregali, a niso izrabljali moje invalidnosti proti meni.
S kakšnimi ovirami se soočate v vašem življenju?
Prav zaradi invalidnosti mi niso bila nikoli zaprta kakšna vrata, da me kot invalida ne bi hoteli. Vedno smo se pogovarjali, kaj sem sposoben delati in kaj nisem. Edino to pogrešam, da zaradi tega, ker imam negibljiva kolena in gležnje ne morem voziti kolesa ali teči in to najbolj pogrešam, ker ne morem, na primer, iti z družino na izlet s kolesi.
Kdaj in zakaj ste se odločili za šport?
Za šport sem se odločil zaradi rehabilitacije, se pravi zaradi operacije sem se moral naučiti hoditi. Potem sem začel plavati, ker se učiš hoditi v bazenu, ker si lažji v vodi. In tako sem najprej prišel na plavanje in potem v kajak bolj zaradi rekreacije. Potem, ker sem bolj športnik po duši, sem začel tudi malo bolj resno trenirati, ker sem si želel tudi nastopati na tekmovanjih in če pa že grem na tekmovanje, sem si želel domov prinesti še kakšno medaljo ali pokal.
Rekli ste da ste plavanje zamenjali za kajakaštvo. Zakaj?
Prej sem plaval, ampak tu v Gorici ni pokritega bazena, torej se pozimi ne da trenirati, razen če hodiš v Italijo. Zato sem začel iskati šport, ki ga lahko treniram celo leto in pri katerem lahko uporabljam vse, kar imam, torej vse, razen nog. In ker sem že prej rad veslal, sem se odločil za kajakaštvo, ker je Soča blizu in imam službo v Gorici, tako da se po službi takoj odpeljem na Sočo.
Bili ste na olimpijskih igrah v Riu. Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?
Najbolj mi bo ostala v spominu otvoritvena slovesnost, ko pokličejo tvojo državo – Slovenijo – in prideš na stadion, kjer je 80 tisoč ljudi in ti vsi ploskajo in so veseli, ker si tam. Počutiš se kot zvezda, veš, da tista slika, ko te vsi snemajo, kako prideš na stadion in gre v 150 držav sveta in kdor gleda prireditev, te vidi. Imel sem možnost, da sem šel mimo kamere in sem še pomahal v kamero in sem potem takoj dobil SMS-je: »Oj, smo te videli, kako si nam pomahal v kamero …«, in tudi sama tekma je bila zelo dobra.
Kako usklajujete šport, službo in družino?
Težko. Služba je na prvem mestu, zato ker moraš biti v službi osem ur in tukaj ni odstopa, ker je šef jezen. Včasih se že da zmenit za malo časa, ampak službo je večinoma treba opraviti. Po službi grem po navadi, tako kot sem zdaj prišel sem, na trening za kakšno uro ali dve in potem grem domov k družini. Tako da pred olimpijskimi igrami sem bil bolj malo pri družini, ker sem vsak dan treniral in sta me kar pogrešali moji punci. Zdaj pa sem jima obljubil, da bom po igrah več z njimi in zato zdaj malo manj treniram in grem domov, saj je mrtva sezona, kot rečemo. Naslednjo tekmo bom imel julija naslednje leto, tako da bom bolj resno treniral šele po novem letu.
Torej imate veliko zaposlitev. Se vam mogoče najde čas za kakšen manjši hobi?
Ne, nimam časa. Toda zelo rad pojem, zato pojem v pevskem zboru v Podnanosu, kar mi je zelo všeč. Drugače pa se z otroki kaj igramo. Prav posebnega hobija pa nimam.
Bi mogoče kaj sporočili mladim?
Ja. Naj bodo manj na telefonih, računalnikih, pred televizijo in gredo ven v naravo in se čim več igrajo. Naj se ukvarjajo s kakšnim športom, naj bodo aktivni in posledično bodo tudi bolj veseli. Cel dan pred računalnikom ti ne prinese veselja, sploh pa ne takega, kot če greš ven. In če imajo kakšne sanje oz. vizijo ali željo, se z delom vse da uresničiti. Primer za to sem lahko tudi jaz
Dejan, hvala za pogovor.
Kaj sem se naučil jaz?
Pred intervjujem sem na invalide gledal s pomilovanjem, češ, kako grozna stvar se jim pripetila in kako grozno je biti invalid. Bilo me je sram postaviti vprašanje, od kdaj oz. zakaj je Dejan invalid, ker sem mislil, da je invalidom o tem težko govoriti ali bi jih s tem vprašanjem užalil. A intervju z Dejanom mi je podal čisto nov pogled na invalidnost. Mnogi živijo bolj polno življenje, kot marsikdo med nami »zdravimi«. Naučil me je, da ne glede na to, kaj ti manjka, moraš biti hvaležen za tisto, kar imaš.
Intervju z Dejanom Fabčičem je v okviru šolske naloge na OŠ Miren opravil osmošolec Gal David Gašparič.