Ljubljana, 18. junija (STA) – Če je pred dvema letoma Tacen organizacijsko pripravil dotlej najboljše evropsko prvenstvo v slalomu na divjih vodah in postregel tudi z odličnimi nastopi slovenskih kajakašev, se mu je v nedeljo končano prvenstvo stare celine v Liptovskem Mikulašu po omenjenih merilih povsem približalo, če ga ni celo preseglo. Tako kot na savskih brzicah pred dvema letoma je s slovenskega stališča glavno vlogo odigral Hrastničan Peter Kauzer, ki je tako kot na Savi osvojil naslov podprvaka, skupaj z Dejanom Kraljem in Juretom Megličem (v Tacnu 2005 je namesto njega veslal Andrej Nolimal) pa je tretjič zapored osvojil tudi ekipno zlato kolajno.
Glede navedenih uspehov torej ocena vodstva reprezentance na čelu z direktorjem Andrejem Jelencem pač ne more biti drugačna kot zelo dobra: “Prvenstvo v Liptovskem Mikulašu lahko ocenim kot zelo dobro, saj smo ponovili dosežke iz Tacna, kjer pa smo tekmovali na domači progi in je bilo takrat tudi pričakovati, da bodo rezultati že zaradi poznavanja proge dobri. Zdaj pa smo bili na drugem terenu in gotovo so kajakaši svojo nalogo na prvenstvu opravili odlično.”
Kajakaši so – razen Kauzerja – sicer posamično malce zaostali za Tacnom, kjer so bili vsi trije v finalu. Kralj z 20. mestom gotovo ni izkoristil svojih sposobnosti, ki jih je ne nazadnje pokazal na pripravljalnih tekmah, na katerih si je tudi prislužil status tihega favorita. Toda sezone še ni konec, prva priložnost za dokazovanje v svetovni konkurenci bo že med 29. junijem in 1. julijem na tekmi svetovnega pokala v Pragi. Velik korak naprej pa je napravil 22-letni Meglič (13.), ki je že dovolj hiter za finale tudi na največjih tekmah. Z novimi izkušnjami bo gotovo znal odpraviti tudi takšno napako, ki ga je v 11. vratcih polfinalne proge v Tatrah stala uvrstitve med deseterico.
Če je v K-1 vse lepo in prav, pa je povsem drugače v kanuju. Dejan Stevanovič, Jošt Zakrajšek in Marko Mihelič se že v minuli sezoni niso niti enkrat prebili v finale. Kot kažejo prvi pravi primerjalni izidi z EP 2007, pa bodo po podobnem scenariju odveslali tudi letošnjo sezono. Pravega napredka ni na vidiku, čeprav zaostanki Stevanoviča in Zakrajška za finalom niso veliki.
“Pri kanuistih bo gotovo potrebna neka analiza, fantje pa bodo morali pri sebi vse skupaj razčistiti in se začeli ukvarjati s tem, da bodo dejansko čim bolje veslali in se nehali obremenjevati z uvrstitvijo v finale, ki je že kar nekaj časa ni bilo. Predvsem se morajo posvetiti svojim vožnjam in potem bo posledično tudi rezultat dober, ne sme pa biti le rezultat cilj samega nastopa,” pravi Jelenc in dodaja, da je treba vzroke za neuspeh iskati tako pri samih kanuistih kot pri trenerjih.
“Vzroke moramo iskati na obeh straneh, tako pri tekmovalcih kot pri strokovnem štabu, odnosu do dela … Mogoče si tudi želijo preveč in si mislijo, da je njihovo mesto višje, kot je v realnosti. To je bila prva tekma v polni konkurenci, pred tem na mednarodnih tekmah zasedba pač ni bila popolna, tako da je EP pravi pokazatelj stanja slovenskega kanuja. Mogoče bo bolje že na svetovnih pokalih, ampak v tem trenutku kaže, da je treba narediti nek preklop v pristopu do same tekme,” dodaja Jelenc.
Slednji se je v končni oceni samega EP in slovenskih nastopov dotaknil tudi dvojcev – Simon Hočevar in Aljaž Kulovec sta z 12. mestom izboljšala dosežka z lanskih EP in SP – in kajakašice Nine Mozetič, ki so tekmovanje na reki Vah končali nekje v dometu svojih sposobnosti, čeprav je bila predvsem Mozetičeva (upravičeno) nezadovoljna s prikazanim. Njen cilj je bil namreč finale.
“Nina je sposobna odveslati za mesta blizu finala, toda realizacija na tem EP v polfinalu ni bila dovolj dobra. Posamezni odseki so bili na visoki ravni, cele proge pa ni odveslala dovolj dobro,” je vzrok za nejevoljo Mozetičeve pojasnil Jelenc, ki pa je bil kljub zelo ohlapnim pravilom v tem špo
