Zimzeleni kajakaš Peter Kauzer bo poleti v Parizu nastopil na svojih petih olimpijskih igrah (Peking, London, Rio de Janeiro, Tokio) in poskušal svojo bogato zbirko odličij z največjih tekmovanj še dodatno oplemenititi. Pohod na svetovni vrh je začel na evropskem prvenstvu leta 2005 na tacenski kajakaški progi, ko je osvojil srebro, od takrat so se uspehi nizali konstantno. Nastop na domačem prvenstvu stare celine maja bo še ena lepa priložnost za vrhunski rezultat. Na izzive letošnjega leta se je pripravljal v Al Ainu, kjer je preživel skoraj mesec in pol.
Kako si zadovoljen s pripravami v zimskem obdobju?
Vse je tako, kot mora biti. Dobro smo trenirali, na koncu me je že malo pobiralo, ampak zato greš na priprave. Letos sem razmišljal tudi, da bi šel v Avstralijo, ampak sem se odločil in bil rajši tu. Doma so bili dobri pogoji, več sem veslal na mirni vodi, nato pa sem se šel prilagajati na divjo vodo. Po povratku je ves fokus na sezoni in olimpijskih igrah.
Na čem je bil največji poudarek priprav?
Čim več veslanja na divji vodi. Na divji vodi nisem veslal od zadnje tekme svetovnega pokala do Emiratov. Važno je bilo, da se čim bolj utečem in da dobim občutke na divji vodi, kakršni me krasijo. To sem dobil. Ko smo prišli nazaj, smo šli v Pariz, tam pa je popolnoma drug način veslanja. Ampak je veliko boljše, ker se počutiš dobro v čolnu in je vse precej lažje.
Praviš, da pred pripravami na divji vodi nisi veslal vse od zaključka lanske sezone. Kako dolgo potrebuješ, da se znova utečeš?
Ne potrebuješ veliko. Kolikor kilometrov imam preveslanih, je to hitro. V Tacnu že dolgo nisem veslal, pa če bi prišel nazaj, bi mi bilo po 15 minutah že dolgčas. Teh stvari ne pozabiš. To je tako kot pri kolesarjenju, ko se enkrat naučiš, tega ne pozabiš. Enako je tu. Morda na začetku nekoliko drugače delajo mišice kot na mirni vodi, ampak mišice imajo dober spomin in hitro prideš nazaj na to.
V letošnjem letu ste že bili na pripravah v Parizu. Kakšna je proga?
Mislim, da nihče ni navdušen. Ne vem, zakaj ti, ki dizajnirajo proge, za vsake igre naredijo manjše proge, manj so divje in bolj fizično zahtevne. Menim, da bi sploh za olimpijske igre proga morala biti divja, da je zahtevna tehnično in fizično, da zajame vse spektre kajakaštva. Tisti, ki dizajnirajo, imajo očitno drugačne ideje. Od lanskega svetovnega pokala so jo nekoliko popravili, mislim, da jo bodo še malo. Nekatere stvari so že popravili na boljše, določene stvari pa so še bolj katastrofalne. Mislim, da bodo to popravili do olimpijskih iger. Verjamem, da bo proga dobra.
Kako dolgo pa potrebuješ, da se navadiš na povsem novo progo?
Zdaj, ko so proge tako majhne, ne potrebuješ veliko. Če bi bila proga kot v Pekingu, Atenah ali Londonu, kjer je bila zadnja zahtevna proga z divjo vodo, bi potreboval nekoliko več. Zmeraj sem govoril, da če v enem tednu ne moreš toliko spoznati proge, da rezultat ne trpi, potem je tudi v enem mesecu ne boš. Je pa res, da več kot imaš kilometrov preveslanih na kateri koli progi, bolj imaš avtomatizirane reakcije. Morda je iz tega vidika prednost, da ne razmišljaš, kako boš odpeljal, ampak to narediš avtomatsko. Da bi pa samo naštudiral progo in da ne bi rezultat zaradi tega trpel, pa mislim, da več kot en teden na kateri koli progi, pa je lahko še tako divja, nimaš kaj početi.
Po lanskoletni poplavah v Kajakaškem centru Tacen niste mogli trenirati na domačem prizorišču.
Žalostno je, da imamo evropsko prvenstvo in da toliko časa traja, da se to uredi. Ne vem, kaj je razlog, ampak mislim, da se to ne bi smelo dogajati. Ko so tekme in uspehi, vsi pridejo in se kažejo, ko potrebujemo pomoč, pa se vsi izgovarjajo in eden na drugega kažejo s prstom, namesto, da bi se naredilo. Konec koncev je naša zveza ena najuspešnejših športnih zvez v Sloveniji, mislim, da bi si zaslužili, da nas tako tudi upoštevajo s tega vidika, ne samo, ko so rezultati. Da bi kaj naredili, da bi imeli še boljše pogoje, kot jih imajo v tujini, pa se očitno nikamor ne premakne. Glede na to, da se vlaga v športno infrastrukturo po celi Sloveniji, mislim da je čas, da bi se začelo vlagati tudi v naš šport. Po vseh teh uspehih in rezultatih si tudi mi zaslužimo normalen in moderen kajakaški center, da bomo lažje lahko držali stik s konkurenco.
Poleti te čaka nastop na petih olimpijskih igrah, mesto v ekipi pa si potrdil že v lanski sezoni. Si zaradi tega drugače načrtoval letošnjo sezono?
To je bilo dobro. Na koncu, glede na to, kakšne težave sem imel lani v prvem delu sezone, se je tako izteklo, da sem se najlažje uvrstil na olimpijske igre. Vsaj zdelo se je tako, čeprav ni bilo ravno lahko. Lepo je, ko si že prej kvalificiran, saj si lahko popolnoma prilagodiš plan glavnemu cilju sezone – olimpijskim igram. Ni treba hiteti, vse lahko delaš bolj umirjeno. Sploh meni to ustreza pri teh letih.
Že maja pa te čaka še eno pomembno tekmovanje – domače evropsko prvenstvo v Ljubljani. Prav na EP leta 2005 na Savi si osvojil svojo prvo posamično kolajno na članskih prvenstvih. Kakšni so spomini?
Če razmišljam, je to 19 let nazaj. Nekateri člani ekipe takrat sploh še niso bili rojeni! Spomini ostajajo. To je bila moja prva posamična kolajna na največjih tekmah. Še zdaj se spomnim, ko sem prišel v cilj in videl, da imam kolajno, se je odvalil kamen od srca. Vedel sem, da sem dobro pripravljen. V tistem času je bilo nekaj prednosti biti domačin, progo smo poznali do potankosti, vedel sem, da če bom veslal normalno, se bom lahko boril za kolajno. Na koncu sem to realiziral in bil izredno vesel. To je bila prelomna točka v moji karieri, odskočna deska, da sem začel postavljati takšne rezultate. Sem tip človeka, ko pridem enkrat na nivo, ko nekaj dosežem, ne želim biti muha enodnevnica, ampak hočem držati konstanto. In to mi po 19 letih še vedno uspeva.
Kakšne so želje za sezono 2024?
Še vedno se zavedam, da se hiter, konec koncev sem tudi v lanski sezoni, ne glede na vse, dokazal, da lahko zmagam na tekmi. Je pa konkurenca res iz leta v leto bolj strnjena. Želim si le mirne glave in da bom pokazal vožnje, kot jih znam, da bom imel na koncu čim manj pripomb nad svojo vožnjo.
