Ljubljana, 07. avgusta (STA) – Slovenski reprezentančni tabor slaloma na divjih vodah s prikazanim na svetovnem prvenstvu v Pragi, ki se je končalo v nedeljo, zagotovo ne more biti zadovoljen. V oči bode predvsem oddaljenost od vrha kanuistov, ki so že vso sezono brez pravega rezultata, pa tudi dejstvo, da so slovenski slalomisti na Vltavi dosegli le en finalni nastop. Le malce za pričakovanji – cilj je bila namreč kolajna – so sicer zaostali kajakaši, ki vendarle držijo stik z elito, dvojec in ženski del ekipe pa so pokazali predstave v okviru svojih trenutnih zmožnosti. Na deveto slalomsko odličje s SP od osamosvojitve dalje bo tako treba še nekaj časa počakati.
Pred prvenstvom je vodstvo sicer napovedovalo kolajno, ki so jo bili evropski prvaki Peter Kauzer, Dejan Kralj in Jure Meglič v ekipnem kajakaškem tekmovanju prav gotovo sposobni doseči. Nenazadnje so bili (sicer z Andrejem Nolimalom namesto Megliča) že na stopničkah lanskega SP v Penrithu, a tokrat so obstali tik za njimi na četrtem mestu. V posamični konkurenci sta bolj ali manj zadovoljila le morda preobremenjeni Kauzer kot edini finalist z osmim mestom, ki pa mu očitno ni uspelo zadržati forme s svetovnega pokala in EP, in Nina Mozetič, ki se je po poškodbi povsem korektno odpeljala do 15. mesta. Povsem razglašeni pa so bili vnovič kanuisti Dejan Stevanovič, Jošt Zakrajšek, ki je sicer kvalifikacije odveslal dobro, in mladi Marko Mihelič. Ekipno so dosegli najslabšo uvrstitev v zadnjih 23 letih, v posamični konkurenci pa 21. mesto prav tako ne more biti v ponos ekipi, ki ima v zgodovini tega športa že veliko lepih trenutkov.
“Če bi se za vsak nastop našlo opravičilo ali razlaga, bi se vse skupaj zdelo kot izgovor. Rezultati sami povedo, da to ni tisto, kar smo si želeli in kar smo obljubljali. Izjema je mogoče Nina, ki se vrača po poškodbi, tako da je njeno 15. mesto zelo solidno. Dvojec je skupaj šele prvo sezono, osnovni cilj se je približati olimpijski kvoti, na vidnejše uvrstitve pa bosta Aljaž Kulovec in Simon Hočevar upala v prihodnosti. Problematično je predvsem stanje v C-1. Že dolgo pričakujemo tekmovalca, ki bi za sabo potegnil ostale, tudi glede tehnike, odnosa. Spremeniti je treba ves sistem. Razmišljali smo že, kako bi ga izboljšali, popravili, prilagodili. Časa je dovolj, toda jeseni bomo zagotovo začeli popolnoma na novo,” ocenjuje nastope glavni trener Fedja Marušič, ki pa na svetlo prihodnost lahko računa v K-1.
“Pri kajakaših Peter v vsej sezoni mogoče ni izkoristil tega, da je bil spomladi tako dobro pripravljen, da bi lahko zmagal na vsaki tekmi, na kateri je startal. Za nastope na SP je mogoče ena od razlag preveliko breme, ki si ga je naložil sam, ali pa mu ga je naložilo okolje, iz katerega izhaja. Žal je to tudi šola. Če bo iz tega kaj potegnil, bo gotovo še boljši. Jure je verjetno plačal davek prvega nastopa na res pomembni tekmi, Dejan pa je razvil svoje potenciale, saj je uvrstitev na rob finala trenutno nekakšen optimum. Vse drugo, tudi v ekipnih tekmah, je pokazalo, da so bili ostali pač hitrejši. Ena od stvari, ki nas ločuje od drugih reprezentanc, pa je ta, da mi dajemo velik poudarek tekmam svetovnega pokala in EP, medtem ko se drugi pripravljajo izrazito le na SP,” je dodal Marušič.
Posebna zgodba je bila tokrat tudi organizacija tekmovanja. Če je bil prireditveni prostor s solidnim obiskom na ravni takšnega tekmovanja, pa na njej gotovo ni bilo vodstvo prvenstva. To se je nenazadnje dokazalo z nepotrebnim in v nekaterih primerih tudi popolnoma nekompetentnim razglabljanjem o pritožbah na izide, zaradi katerega je žirija dvakrat z uradnimi rezultati postregla šele naslednji dan po koncu tekem.
“To je eno od prvenstev, na katerem je bilo doslej največ težav pri sami organizaciji, sojenju, vodenju tekmovanja. Če ne bomo hitro nečesa ukrenili na ravni Mednarodne kajakaške zveze (ICF) s spremembo pravil ali bolj točno določenimi postopki, ki tekmo do konca pripeljejo korektno, bo šel naš šport le navzdol. Pred leti je bilo vse bolje zastavljeno, kot pa trenutno teče. Tako o svetovnem
