Natan Bernot se je zgodovini kajakaštva zapisal kot vrhunski športnik, selektor, konstruktor in vizionar, ki je v tekmovalni šport vpeljal sodobne materiale in oblike čolnov.
Natan Bernot je bil devetkrat prvak Jugoslavije v kanuju dvosedu na divjih vodah, bil pa je tudi nosilec srebrne medalje s svetovnega prvenstva v slalomu na divjih vodah v C2 leta 1963 v avstrijskem Spittalu. Med leti 1964 in 1965 je bil selektor jugoslovanske reprezentance v kajaku in kanuju na divjih vodah.
Natan Bernot je v letih, ko je zaključil tekmovalno kariero, s svojimi vizijami, neutrudno voljo do dela in pomoči kajakaškemu športu, močno prispeval k vzponu slovenskega kajakaštva. Današnja podoba Kajak kanu kluba Ljubljana, katerega zasnovo je postavil prav Natan Bernot, se naslanja na njegovo dediščino. Čolnarne, ki jih je načrtoval in postavil, so služile svojemu namenu skoraj 50 let.
Tudi znameniti stolp v Tacnu, ki še danes kraljuje nad progo, je bil v veliki meri njegovo delo in zasnova. Natanova daljnovidnost je omogočila razvoj proge na reki Savi, ki je še danes edini naš športni objekt, sposoben gostiti tekmovanja najvišjega ranga.
Kljub njegovemu udejstvovanju na drugih področjih, kjer je dosegel velike uspehe, vodil najodgovornejša dela in bil nosilec najpomembnejših političnih funkcij, je bil najbolj ponosen na svoje delo pri konstrukciji čolnov. Kadarkoli je beseda nanesla na kanu, se je njegov pogled spremenil in sogovornik je moral opaziti, da je zašel na področje, do katerega Natan goji posebna čustva. Natanu je kanu prvi predstavil starejši polbrat Jaroslav Bernot, ki je izdelal tudi prvi kanu v Sloveniji. A Natanova pot se je, kakor jo je sam opisal, začela v kajaku.
»Sam sem se sprva ukvarjal s telovadbo in nato z letalstvom. Deloval sem tudi v Letalskem konstrukcijskem biroju v Cekinovem gradu. Tu nas je, verjetno leta 1951, obiskal Branko Drovenik-Funa s prošnjo, naj narišemo ŠK – šolski kajak za šolanje kajakašev. Do takrat so bili v rabi le zložljivi kajaki, narejeni verjetno vsi izven Slovenije, imenovani splošno kar “faltboti”. Branko Drovenik pa je v Letalski konstrukcijski biro prinesel slike mirnovodaških kajakov iz Lipokatića ob Donavi in narisali smo mu kalup – heling – za gradnjo čvrstega, enodelnega kajaka iz jesenovih reber in smrekove oplate. Dolg je bil 4,8m in bil brez krovnice, ker je bil namenjen mirni vodi. Po tem kalupu so na ljubljanskem klubu ŠK kajake izdelovali sami še 10 let. Vzporedno s tem so potekala tudi tekmovanja na divji vodi. Takoj po izdelavi kalupa za gradnjo ŠK kajaka, smo si letalci tudi zase naredili dva čolna. Vital Kovačič, Stane Grčar in jaz, smo zanju, verjetno poleti l952, naredili prikolico za moje kolo, vzeli jeklene vrvi, ki so jih sicer letalci uporabljali za vleko jadralnih letal, se vpregli vanje in vsi trije v koloni vlekli to prikolico v Bohinj. Cesta je bila slaba, še makadamska, razen od Medvod do Kranja. Ob Bohinjskem jezeru smo taborili dva tedna. Ob povratku smo Vitala s prikolico in kolesi dali na vlak do Radovljice, Stane in jaz pa sva se s kajakoma spustila po Savi Bohinjki. Na zloglasni »smrtni« skali v strugi pred Bohinjsko Belo je Stane razbil čoln, zato sva do Radovljice nadaljevala vodno pot oba v enem čolnu. Razbiti čoln pa je Branko Drovenik postavil v opomin na vrh te skale, kjer je še dolgo opozarjal na nevarnost.«
Ta spust po Savi ga je dokončno zapisal kajakaštvu. S trdim treningom, pa tudi konstrukcijskimi inovacijami se je razvil v enega najboljših kanuistov na svetu. Najprej je tekmoval z Milošem Požarjem, kasneje pa z bratom Daretom Bernotom.
Že za svetovno prvenstvu v Tacnu leta 1955 so si izdelali poseben kanu dvosed. Kasneje pa jih je nenehno izpopolnjeval. Končno je med prvimi na svetu za izdelavo čolnov uporabil revolucionaren material poliester. To tehnologijo in izkušnje je na študijski specializaciji v ZDA delil tudi z Američani. »Leta l961 in l962 sem bil v Ameriki na specializaciji iz jedrske tehnike na Pen State university. V sklopu univerze deluje Outing club, ki se je med drugim udeleževal tudi tekmovanj na divjih vodah. Pridružil sem se jim in na tekmovanjih redno zmagoval, ne glede na partnerja v čolnu. Vsi ameriški tekmovalni čolni so bili takrat aluminijasti in okorni, pa sem jim naredil načrte in tehnologijo za kanu enosed iz plastike, ki je postal popoln zmagovalni čoln za več naslednjih let. Hvaležnost so mi izkazali z zapisom zaslug v ameriško zgodovino kanuizma.«
V njegovih kanujih enosedih so ameriški divjevodaši osvajali najvišja mesta na svetovnih prvenstvih, v dvosedežnih kanujih pa so bili med prvimi desetimi dvojicami na svetovnem prvenstvu 1963 v Spittalu v Avstriji kar štirje kanuji njegove konstrukcije.
Za tvoje delo, ki nas je in nas bo še dolgo zaznamovalo, smo ti vsi hvaležni.
Hvala Natan!
Foto: Arhiv KZS, www.zalozba-chiara.si
