Iztekajoče se leto 2014 dvakratnemu svetovnemu prvaku Petru Kauzerju v športnem smislu ne bo ostalo v najlepšem spominu. Poškodba rame, ki jo je staknil v polfinalu prve tekme svetovnega pokala v Londonu, mu je odnesla celo sezono, pa tudi fizično moč. Po poškodbi se sedaj počasi vrača in že pili tehniko tudi na divji vodi.
Hrastniški kajakaš Peter Kauzer je v letu 2014 upal na dobre rezultate, vendar so se načrti razblinili že na drugi veliki tekmi v sezoni, ko je staknil resno poškodbo rame in moral posledično tudi pod nož. Upal je, da bo rehabilitacija hitra, tako da bi še imel možnost nastopa na septembrskem svetovnem prvenstvu, a je bil proces zdravljenja dolg. »Bilo je dolgotrajno. Ko se je to zgodilo, si nisem mislil, da bo tako dolgo trajalo. Glavna rehabilitacija je sedaj za mano in sem začel normalno trenirati,« je uvodoma povedal Kauzer in nadaljeval: »Strahu pred novo poškodbo nimam. Začel sem s treningi na divji vodi. Rama sicer še ni 100-odstotna, manjkajo še finese, lahko pa normalno treniram. Pozna se šest mesecev odsotnosti. Fizične moči, kakršno sem imel prej, še nimam, slabše sem pripravljen. Veslam bolj počasi in se mučim bolj kot sem se prej, ko sem veslal hitro. Je pa luštno, v čolnu uživam v vsakem trenutku. Po eni strani je bila ta poškodba kar pozitivna, saj sem se malo umiril. Sedaj se poskušam čim boljše pripraviti na sezone, ki prihajajo.«
Čeprav je zaradi poškodbe izgubil precejšen del treninga, počasi nabira kilometre v čolnu. Kot doslej bo zimske priprave na vodi opravil v toplejših krajih. Znova se bo odpravil v Združene arabske emirate. »Ob koncu januarja bom šel za en mesec v Al Ain, potem ko se vrnem, pa bom videl, kako naprej. Verjetno bom šel marca za teden ali dva v Pau ali London, ne vem še, za katero opcijo se bom odločil. Moram se namreč vrniti v ritem. Šest mesecev ni malo, ko nisi v čolnu in nič ne delaš. Moram se čim boljše uveslati,« je povedal o načrtih za prihodnje mesece.
Dolga odsotnost iz čolna je pustila svoj davek, saj mora znova pridobiti fizično moč: »Šel sem nazaj k osnovam, kar je zelo zanimivo, vendar po drugi strani tudi naporno in dolgotrajno. Ugotovil sem, da sedaj tehnično veslam boljše, kot sem pred poškodbo. Ker nimam moči, moram uporabiti avtomatizirane občutke in je dosti lažje. Bolj si pomagam s tehniko in občutkom, ko pa bo prišla še moč, jo bom priključil in bo še boljše.«
Tokratno sezono je pospremil z razdalje, saj je bil po desetletju v ekipi primoran tekmovanja spremljati od doma. »Na začetku mi je bilo kar težko. V Tacnu se še nisem dobro zavedal, kaj se je zgodilo, naslednje svetovne pokale, sploh Prago in La Seu d”Urgell, pa sem že kar pogrešal. Ko sem videl, da je nastop na svetovnem prvenstvu izgubljen, sem si rekel, da moram pozabiti to sezono ter si spočiti glavo in telo. Ko sem spremljal nastope sotekmovalcev, pa sem bil bolj živčen kot običajno. Res sem vesel, da jim je uspelo. Že pred prvenstvom sem rekel, da če ima kdo možnost dobiti kolajno, so to Luka in Sašo ter Beni. Upravičili so mojo napoved. Sploh Luka in Sašo bi bila po tako izjemni sezoni, če ne bi dobila kolajne, lahko razočarana. Nista prišla razočarana, tako da – super,« je še pohvalil uspehe reprezentančnih kolegov na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike.
