Šotor za povabljene goste na prizorišču evropskega prvenstva v slalomu na divjih vodah vodi Anton Pregelj, skupaj z osebjem iz društva Hiša sonca, kjer delujejo osebe s posebnimi potrebami, skrbi tudi za ves protokol.
Dolgoletni znanec direktorja Kajakaške zveze Slovenije Andreja Jelenca pravi, da se je na drugi strani šanka znašel bolj po naključju. Ideja, da bi ustanovili posebno restavracijo, v kateri bi stregli ljudje z motnjami v duševnem razvoju, se je porodila pred šestimi leti in kmalu je zaživela Druga violina, gostilna na ljubljanskem Mestnem trgu.
“Društvo Hiša sonca je preko CUDV Draga ustanovilo restavracijo Druga violina in vsi skupaj smo tukaj zaradi projekta šotora VIP. Že zelo dolgo sodelujemo s Kajakaško zvezo Slovenije, letos pa smo se organizirali malo drugače in pomagamo v Vipu ter protokolu. Vsi podeljevalci in zastavonoše so osebe s posebnimi potrebami,” je razkril Pregelj.
Sam sicer ni kajakaš, bolj tesno je povezan z jadranjem in veslanjem na mirnih vodah. “V tem športu se še nisem preizkusil, razen ljubiteljsko, bolj sem doma v drugih vodnih športih, kot sta jadranje in veslanje. A vse, kar je povezano z vodo, me privlači, voda ima magično moč. Zame osebno so taki dogodki nekaj najlepšega, zdi se mi, da je ta šport obdržal svojo čistost, prvinskost, ki je ne najdemo nujno v vseh športih,” je povedal Pregelj, nekoč tudi aktivni karateist.
Največje zadovoljstvo najde v tem, ko vidi, koliko vpetje v te dogodke pomeni osebam z motnjami v duševnem razvoju. “Naši so vsi ponosni, da lahko sodelujejo. Večina, ki jih tukaj dela, zelo dobro pozna vse slovenske reprezentante že od prej, skupaj so že zaveslali z njimi. Kajakaši pa so redni gostje pri nas v Drugi violini in tako kot je vse to nek izziv, je hkrati tudi velika čast in veselje, da lahko pomagamo vsem našim tekmovalcem in tudi tujim,” je sodelovanje s KZS opisal priznani pravnik.
V šali pravi, da je zdaj pač zamenjal eno stran šanka za drugo. “Zamenjati stran šanka ni težko, z ene strani sem prestopil na drugo. Pred šestimi leti je naša direktorica centra predlagala, da poskusimo z gostilno, ki bi bila hkrati neka vzgojna in rehabilitacijska organizacija za ljudi z motnjami v razvoju. Za javni zavod, ki je zelo odvisen od proračuna, je bilo težko vse skupaj postaviti, a ideja mi je bila takoj všeč, in evo, sem šankist z obeh strani,” je svoje sodelovanje v projektu opisal Pregelj.
Sam pogreša povezovanje podobnih centrov po vsej Sloveniji. “Društva se premalo povezujejo, morda je napaka tudi v nas ljudeh samih, ki se nismo poskusili povezati. Na splošno je tega premalo, saj je pomoči potrebnih dovolj za vse nas. Dobrih namenov je dovolj, če se bomo znali povezati, bo to super,” je zaključil odvetnik, ki se zelo dobro znajde tudi med gostinci.
