Benjamin Savšek je na zadnji tekmi sezone, svetovnem prvenstvu v Pauju, na še četrtem zaporednem svetovnem prvenstvu priveslal do posamične kolajne. Tokrat se mu je okoli vratu zasvetila kovina najžlahtnejšega leska, ki poslej družbo dela bronasti iz Prage ter srebrnima iz Deep Creeka in Londona. V sezoni se je izkazal tudi z ekipnim srebrom z domačega evropskega prvenstva v Ljubljani, zmago na svetovnem pokalu v Španiji ter drugim mestom v skupnem seštevku tega tekmovanja. Navkljub omenjenim uspehom pa nekaj grenkega priokusa pušča posamična tekma evropskega prvenstva, kjer je najprej že slavil bron, nato pa zaradi pribitka dveh kazenskih sekund zdrsnil na četrto mesto.
S še četrtega zaporednega svetovnega prvenstva si se vrnil s kolajno. Dosežek, s katerim se lahko pohvali malo tekmovalcev. Kaj vse se skriva v tem uspehu?
V tem uspehu se vsekakor skriva mnogo let trdega dela, discipline in vztrajnosti. Bilo je mnogo napornih treningov, ko sem bil že zelo izčrpan in naveličan, vendar me je velika želja po uspehu na svetovnem prvenstvu vedno znova motivirala, da se nisem predal, tudi če je bil povsem vsakdanji trening. Skriva pa se tudi zelo veliko izkušenj z velikih tekmovanj, tako da se mi je vse skupaj lepo sestavilo v 92,81 sekund in dodatni dve kazenski sekundi mojega finalnega nastopa. Tako so se vsi pretekli napori spremenili v veliko veselje. Kot pravijo zmagovalci: “Pain is temporary but victory lasts forever”*.
Na SP si že osvojil bron in srebrni kolajni, letos pa končno prišel še do zlata. Kaj je bilo prvo, kar si pomislil, ko si videl, da si novi svetovni prvak?
Najprej sem čakal, kako dolgo bo to trajalo … (smeh), nato pa sem se zares veselil in težko verjel, da mi je uspelo postati svetovni prvak. Pomislil sem, da sem si izpolnil veliko željo in da bi lahko malo prenehal z velikimi željami, vendar nisem dolgo zdržal.
Zanimivo je, da si kolajne osvajal na precej raznolikih progah. V Pragi proga ni prav divja, še posebej v primerjavi s Paujem in Londonom. Se hitro prilagajaš na različne proge?
Resnično ne poznam pravega razloga, vendar kaže, da se znam dobro prilagajati na različne proge. Mogoče lahko to pripisujem tudi temu, da imamo v Sloveniji veliko raznolikih rek, na katerih sem veliko preveslal in sem že v mladosti dobil odlično podlago. V članskih letih pa sem veliko slalomskih prog preveslal tudi po svetu. Tako uživam v veslanju na vseh progah, kjer je divja voda, razen v domačem kanalu, kjer je mirna voda (smeh). Vendar je tudi ta del treninga zelo pomemben.
Od nekdaj je bil tvoj vzornik Michal Martikan. Tokrat je stal ob tebi na zmagovalnem odru svetovnega prvenstva. Je bila to še dodatna nagrada zate?
Z vsem spoštovanjem do Michala Martikana, največje legende tega športa, je bila to zame velika nagrada. Je pa res, da mi je prav Martikan pred desetimi leti posodil svoj čoln za testiranje in me takoj navdušil nad modelom čolna, ki ga še danes nisem menjal. Martikan je vmes razvil že dva nova modela, vendar mislim, da mu ni bilo lahko gledati, kako njegov stari model še vedno zmaguje.
Na domačem EP si imel nekaj minut kolajno že v žepu, pa nato po pribitku dveh sekund zdrsnil na četrto mesto. Tik za stopničkami si bil tudi v Pragi, potem pa si se na zmagovalne stopničke vrnil v drugem delu sezone.
Vsaki pomembni tekmi v sezoni sem se stoodstotno posvetil z željo po vrhunskem rezultatu. Na evropsko prvenstvo na domači progi še vedno gledam z grenkimi občutki. V sezoni sem imel vzpone in padce, vendar sem vesel, da sem se po vsakem padcu znova pobral in sezono, ko je bilo to najbolj pomembno, zaključil na vrhu.
*Bolečina je začasna, zmaga je večna.
Intervju je bil objavljen v decembrski številki revije Kajak&kanu, ki jo lahko najdete na: https://kajak-zveza.si/wp-content/uploads/2021/02/publikacije-a-em-p
