Konec oktobra v Angliji ponavadi ne povezujemo z veslanjem po morju … Razen, kadar govorimo o Angleseyu, otoku severnega Walesa, ki je znan po številnih simpozijih, demonstracijah in učnih taborih morskega kajaka. V okviru enega takšnih usposabljanj sem se, kot opazovalec KZS, udeležil preverjanja 5. tehnične stopnje (5 Star Seakayak), ki je obenem služilo tudi usklajevanju med sistemi Barvna vesla (EU), BCU (Britanija) in ICU (Irska).
Zaradi zahtevnosti 5. stopnje ali črnega barvnega vesla, kot mu rečemo v Evropi, se tovrstno preverjanje velikokrat prestavi, saj so vremenski pogoji in stanje morja premili. No, tokrat ni bilo tako. Zaradi razbesnelega irskega morja in vetra moči 8Bf (75km/h) nam je grozilo ravno nasprotno, odpoved zaradi prenevarnih pogojev. Trenirala je lahko le helikopterska reševalna služba, pa še oni samo do takrat, ko nas je zagrnil oblak. Vendar smo ostali optimistični in se ob preverjanju teoretičnih znanj kandidatov pomerili v drugem angleškem nacionalnem športu, pitju čaja.
Naslednji dan se je vreme toliko umirilo, da smo lahko v zalivu Trearddur preizkusili varnostne veščine – reševanje v paru, samoreševanje, vleko onemoglega, kontrolirano pristajanje v valovih in vstop v čoln iz vode. Med pavzo smo preigrali še nekaj teoretičnih scenarijev nesreč, ki se lahko zgodijo na morskem kajaku. Mene je poleg glavne vloge ponesrečenca, ki ga je treba rešiti iz vode, doletela še zelo posrečena stranska vloga – vloga kajakaša s hipotermijo, ki ga je treba toplo obleči, napojiti z vročim čajem in nafilati s čokolado. Sladka izkušnja, vendar v realnih razmerah ne priporočam! Zvečer je prišla na vrsto še nočna navigacija, zaradi varnosti pa smo takratni skupini še prepolovili in se tako po zalivu pred vasico Moelfre razpršili in spet našli v štirih manjših skupinah.
Tretji dan je bila na vrsti tura s preizkusom vodstvenih sposobnosti kandidatov, primernih lokacij je zaradi močnega toka in visokih valov že zmanjkovalo, ko smo prišli do vasice Penmon pred otokom Puffin. Ožina med rtom in otokom Puffin je znana po močnem toku; tokrat smo imeli veter v isti smeri, tako da so bili valovi sicer visoki vendar daljši in poglajeni. Za popotnico se je eden od kandidatov, sicer izkušen in močan norveški kajakaš, spomnil na eno svojih veslanj, ko je veter pihal proti valovom. Po njegovih besedah je bil to zanj najbolj grozljiv dan v kajaku. Bravo Jann, zelo si nas motiviral! 🙂 Pogoltnili smo slino in se napotili v čolne. Na vodi se je vzdušje hitro popravilo, led smo prebili (pa ne dobesedno, na srečo) z vajami reševanja, vleke in popravljanja kajaka na vodi. Vsak kandidat nas je vodil kos poti. Ves čas so nas spremljali kormorani in tjulnji, prvi so bežali od nas, drugi pa plavali k nam, nam mahali s plavutmi in se čudili zakaj nosimo čelade.
Po vrnitvi nam je v legendarnem pubu z imenom Paddlers return postalo jasno, da so trije dnevi prehitro minili. Vseh sedem kandidatov, Norvežan in šest Dancev, je opravilo preizkus, opazovalci smo bili zadovoljni z nivojem prikazanega, učitelji BCU, ICU danske in norveške kajakaške zveze pa so prvič v praksi uskladili sicer teoretične modele EPP (Barvna vesla), BCU in ICU.
Kaj nam bo vse to, če je naše morje povsem zaprto, se še vprašate? Po prihodu domov sem samo prepakiral in se s prijatelji odpravil na Krk, na naše že tradicionalno poznojesensko veslanje. Od tam smo sicer nameravali odveslati na Rab, vendar je imela burja z nami drugačne načrte. Pihala je z močjo 5Bf, val v zalivu Baška pa je bil kot nalašč za surfanje z morskim kajakom! Valovi so bili na trenutke celo večji kot v Angliji, zaradi Boštjanove neprevidnosti pa smo lahko izvedli tudi vaje reševanja. Šele drugi dan smo se lahko odpravili na pot po zavetrni strani Krka, pa še to ne daleč. Tako sem s pridom uporabil znanje, ki sem ga dobil v Angleseyu, v naših razmerah. Ponovili smo skoraj vse, razen nočne navigacije. Le tjulnjev nismo videli, čeprav se mi je za trenutek zazdelo …
Besedilo, fotografije in video: Gregor Zadravec