Z olimpijskim nastopom nov veter v kajaku in kanuju na mirnih vodah?

0
68

Atene, 26. avgusta (STA) – Jernej Zupančič Regent je prvi slovenski udeleženec olimpijskih iger v kajaku in kanuju na mirnih vodah. Štiriindvajsetletni Koprčan, ki v zadnjih letih v mednarodni konkurenci dokazuje svojo veljavo, se je na igrah prebil do polfinala iger in Andrej Jelenc iz vodstva Kajakaške zveze Slovenije računa, da bi z Regentovimi uspehi lahko končno prišlo tudi do razvoja te panoge v Sloveniji, ki je sicer dolgo prisotna, vse do letošnjih olimpijskih iger pa v njej ni bilo vidnejših rezultatov in posameznikov.


“V Sloveniji manjka predvsem tradicija in trenerski kader. V nekdanji Jugoslaviji je bilo v Sloveniji tako malo klubov, da so delovali skoraj do razpada države v okviru hrvaške zveze, kjer imajo močno tradicijo. Morda bo ravno zdajšnja generacija na čelu z Regentom, ki dokončuje fakulteto za šport, uspela nekoč delovati kot trenerji. Največ težav je prav s stroko,” razmišlja Jelenc in dodaja, da se na kajakaški zvezi zelo trudijo tudi za ta šport in pomagajo, kjer se le da. Med drugim so na strokovnem svetu za šport že večkrat predlagali, da se šport premesti iz petega v četrti kakovostni razred, nekaj sredstev, ki jih pridobijo predvsem z uspehi divjevodašev namenijo tudi športnikom na mirnih vodah, naš najboljši tekmovalec pa prejema tudi štipendijo, da si lahko zagotovi vsaj osnovne stvari.

Koprčan je ob premieri na igrah pričakoval tudi finale, a ga je nastop postavil na trdna tla. “Za finale ni bilo pravih možnosti. Ni bilo tako slabo, a pričakoval sem več. Želje so vedno visoke,” je po nastopu povedal tekmovalec, ki se čudi nad konkurenco. “Tudi sam sem delal na vso moč in ne znam si razlagati, kje zaostajam.” Vsekakor že razmišlja, da bi vztrajal tudi do Pekinga, v teh dneh pa si bo končno ogledal tudi olimpijsko vas, vrvež, kasneje pa tudi zasebno podaljšal dopust pri dekletu, ki ga je našel naključno, a tudi nekoliko posrečeno, saj je iz okolice Aten. Simpatično pošten je tudi tekmovalčev odnos do športa, saj v vseh izjavah za uvrstitev, ki je zaostajala za njegovimi željami, ni iskal nobenih izgovorov: “Material imam enakovreden. Pogoji na progi so bili res težki, rad bi drugačno smer vetra, a so bili pogoji za vse enaki.”


V letošnji sezoni je Regent končno dobil tudi pogoje za delo. Dobil je trenerja, ki je sposoben oblikovati vrhunske dosežke tekmovalcev. “Tudi sicer je bilo vse drugače. Vsak mesec smo imeli po dva tedna skupnih priprav, kar je res veliko. Pomembno pa je predvsem, da si skupaj s trenerjem, ki ti zna svetovati.” V Sloveniji pa zaenkrat manjka predvsem konkurenca, saj je edini približno enakovreden tekmec Jaka Jazbec. “Pomembno bi bilo, da bi za sodelovanje dobili kakšno manjšo ekipo, ki bi bila pripravljena sodelovati z nami in je po možnosti nekaj boljša od nas. Nazadnje smo trenirali z Južnoafričani in upam, da se tudi za naprej kaj dogovorimo. Marsikatera ekipa se sodelovanja brani in ni tako lahko.”


Sicer pa je zanimivo, kako je Regent sploh prišel v ta šport. “S športom sem se seznanil leta 1991 na športnem dnevu. Meni je bilo všeč in sem se vpisal,” razlaga Regent in dodaja, da je bil pred tem bolj lene narave. “Bil sem bolj zapečkar.”