Vid Debeljak je že vajen zmagovalnih stopničk na največjih tekmovanjih, ne nazadnje je tudi dobitnik več kolajn s članskih svetovnih in evropskih prvenstev. Član tacenskega kluba, ki v kajakaških krogih slovi tudi kot ljubitelj dobrih avtomobilov, je letos poskrbel, da se je seznam slovenskih divjevodaških prvakov še razširil. Z naslovom članskega evropskega prvaka v sprintu na divjih vodah in naslovom svetovnega prvaka med mlajšimi člani se je pridružil izbrani družbi slovenskih šampionov in nadaljeval tradicijo zbiranja kolajn na spustaških prvenstvih.
Sezono si začel enkratno. Z dvema naslovoma evropskega prvaka v sprintu na divjih vodah, na stopničkah sta se ti pridružila še Nejc Žnidarčič in Anže Urankar. Je bilo v tem še kaj posebnega čara?
Seveda je izjemno lep občutek deliti stopničke na tako velikem in pomembnem tekmovanju s svojimi reprezentančnimi kolegi in po vrhu vsega še dobrimi prijatelji.
Blestel si tudi na SP za mlajše člane, nato pa divjevodaški čoln zamenjal za sprinterskega. Je bilo zahtevno presedlati iz K1 v K2?
Sama menjava čolna ni zahtevna. Že med pripravljalnim obdobjem je menjav med K1 in K2 veliko in se jih hitro navadiš.
Kaj ti je sicer ljubše, K1 ali K2? Verjetno ima veslanje v skupnem čolnu svoje posebnosti?
Prva ljubezen še vedno ostaja K1 in mislim, da bo tako ostalo še kar nekaj časa. Seveda ima veslanje v skupnem čolnu svoje prednosti. Predvsem je dober občutek, ko se s svojim partnerjem resnično ujameš in čoln kar “leti”. Na žalost se nama na tekmi to še ni zgodilo.
Sezono si zaključil precej kasneje kot običajno. Po SP v sprintu na mirnih vodah v Račicah te je čakalo še SP v sprintu na divjih vodah v Pauju. Si na koncu že čutil posledice celotne sezone?
Po svetovnem prvenstvu v spustu za mlajše člane sem si vzel nekaj časa zase in si privoščil oddih na valovih Jadrana, tako da je bilo nadaljevanje sezone nekoliko lažje. Zagotovo pa se je dolga sezona poznala na psihični pripravljenosti. Spustaši smo navajeni kratkih in intenzivnih sezon in mislim, da je bila letošnja za celotno ekipo precej zahtevna.
V Pauju si bil, glede na pretekle nastope na največjih sprinterskih tekmovanjih, v krogu favoritov. Kaj se zgodilo?
V Pau pravzaprav nisem šel kot favorit. Proga v Pauju mi nikoli ni ležala in tam nisem imel visokih pričakovanj. Zaradi študijskih obveznosti se nisem uspel udeležiti priprav v začetku septembra, kar je igralo precejšnjo vlogo. Skozi teden pred tekmo so se moje vožnje sicer stopnjevale, a še zdaleč niso bile dovolj konstantne za vrhunsko uvrstitev. Mislim da tudi z idealno vožnjo tam ne bi imel možnosti proti svojima reprezentančnima kolegoma.
Letos si kombiniral spust in sprint. Kaj boš počel v prihodnji sezoni, si se že odločil?
V prvem tekmovalnem planu ostaja spust. Ali bom ponovno lahko kombiniral disciplini, pa bomo videli, ko izvemo, ali se bomo lahko udeležili izbirnih tekem za mirnovodaško reprezentanco.
Kljub mladosti si že kar nekaj časa v vrhu sprinta na divjih vodah. Kaj je tisto, kar te žene naprej?
Naprej me žene ljubezen do discipline in ljudi, ki jih srečujem in spoznavam na tekmovanjih. Če bi me gnala slava in denar, bi verjetno že zdavnaj odnehal.
Intervju je bil objavljen v decembrski številki revije Kajak&kanu, ki jo lahko najdete na: https://kajak-zveza.si/wp-content/uploads/2021/02/publikacije-a
